Na otok Phu Quoc, ki leži južno od celinskega dela Vietnama, sva z letalom odletela iz velemesta HoChiMinh. Za 10 dni sva najela skromno sobico in motor ter vsak dan raziskovala bisere, ki jih ponuja otok.

Kot pove že sam naslov, ima tropski otok s sanjskimi plažami tudi krvavo zgodovino, ki jo je napisala zloglasna vietnamska vojna. Bogata izbira plaž, neusmiljena zgodovina ter malo bizarnosti (vsaj za nas Evropejce) – to so besede, ki mi prve padejo na pamet, ko pomislim na Phu Quoc.

1. Sao Beach

Sao Beach velja za eno najlepših plaž na otoku. Bela mivka, eksotične palme ter srkanje sladke kokosove vode res naredijo super vzdušje in so prava paša za oči. 🙂 So pa v teh koncih na žalost pogost pojav kupi smeti na drugem koncu fotografskega objektiva.

2. Izlet s čolnom na Fingernail Island

V pristanišču, v mestu An Thoi na jugu otoka, sva se z domačinom dogovorila za zasebni izlet z manjšim čolnom. Ogledati sva si želela arhipelag, v spomin pa se nama je poleg snorkljanja po koralnem grebenu, s svojo sanjsko plažo najbolj vtisnil otoček Fingernail Island. Glede na vso pripravo na novo gradnjo turistične infrastrukture sklepam, da je verjetno je to majhno otočje v zadnjih vzdihljajih, preden še v ta konec pride masovni turizem.

3. Zapor Coconut Tree

Pod eksotičnim in vabljivim imenom se skrivajo grozote, ki so se v zaporu Coconut Tree dogajale med vietnamsko vojno. Zapor je bil namenjen političnim zapornikom, kateri so doživljali brutalno mučenje in krute kazni. Uporabljali so več kot 40 načinov krvoločnega mučenja. Bizarnost, po kateri je bil zapor znan, pa so tigrove kletke. Te mučilne naprave so bile visoke le kakšne pol metra, v njih pa so zapornike zaprli tudi za več dni, kjer so trpeli v vseh vremenskih stanjih, lačni, žejni ter v lastnih iztrebkih.

Ob vseh teh prizorih mi je na misel prišel Kantov citat, ki sem si ga zapomnila še iz fakultete: “Človek je edina zver, ki jo je treba vzgajati.” Človeška norost in krutost res ne pozna meja. Poleg zgodb zapornikov, pa se me je dotaknilo tudi, ko sem opazila obiskovalce – domačine, ki so se na obisk zapora zelo čustveno odzvali. Sklepala sem, da so bodisi tu izgubili kakšnega svojca ali pa celo sami doživeli te grozote.

Žalostne zgodbe zapornikov so izredno nazorno uprizorjene skozi lutke v naravnih velikostih, zapor pa ostaja v spomin in opomin, da se takšne zgodbe ne bi več pripetile.

4. Vietnamci pojedo vse!

To, da Vietnamci pojedo vse, kar leze in gre, nama je humorno razložil eden od domačinov. Menda so največja specialiteta pečeni psi, ki sva jih videla v Hanoju, na otoku pa kot se spodobi – tisoč in ena vodna specialiteta. Na spodnjih fotografijah pa nekaj utrinkov izpred ene izmed restavracij – izberi, pogrej in pojej.