Moja študentska leta so se prehitro iztekala, zato sva se oktobra 2017 odpravila na malo daljše potovanje, ki je trajalo 2 meseca. Odločila sva se, da tokrat skočiva v JV Azijo. Našla sva ugodne letalske vozovnice in odletela kar iz domačega Brnika. Potovanje sva začela v Bangkoku in nato krenila proti severu Tajske. Tam sva prečkala mejo v Laos, iz umirjenega Laosa pa pot nadaljevala od severa Vietnama proti jugu, od koder sva iz mesta HoChiMinh letela domov.

Na Tajskem sva preživela 12 dni, v Laosu 17, za Vietnam pa sva si vzela dober mesec časa.

TAJSKA

1. Bangkok

Bangkok – slavno mesto, ki nikoli ne spi, je glavno in največje mesto Tajske. Prenočila sva blizu popotnikom zelo znane ulice Khao San Road, kjer se dogaja največ čednih, pa tudi nečednih stvari. Tu se nahaja  tudi ogromno lokalov, restavracij in “štantov” z ulično prehrano, zato na ulici vlada prav prijetna atmosfera. V mestu nisva izpustila hladnega piva Chang, slastnih spomladanskih zavitkov, najbolj pekoče juhe v mojem življenju TomYum in hrustljavih škorpijonov. Kljub mikavnim ponudbam skoraj vsakega mimoidočega domačina na ulici, si Martin ni dal sešiti moške obleke, ki jo sicer dobiš za male pare. Bangkok nama je bil kljub skomercializiranosti všeč, vendar je bil za naju prevelik in prenatrpan, zato sva kaj hitro z nočnim avtobusom krenila proti severu Tajske.

2. Chiang Mai

Prva postojanka na severu je bil turistični, a zelo prijeten Chiang Mai. Opisala bi ga kot mesto templjev in masaž. Ko se sprehajaš po ulicah te prijazne tetke vabijo: “Masaaaaaaage, masaaaaaaage!” Kajpada sva si jo obadva privoščila, kjer sta naju gospod in gospa za nekaj evrov eno uro lomila, kot bi bila kakšni bambusovi palici. Ampak masaža je bila super, saj sta nama “zbila” še tiste vozle, za katere sploh nisva vedela, da jih imava.

Drugače pa sva večino časa pohajkovala po mestu, si privoščila kakšen dober Pad Thai in pivce. Obiskala sva tudi ogromen, tako imenovani “Weekend market“. To je res res ogormna tržnica, ki se razprostira čez neskončno ulic in se dogaja le med vikendom. Najbolj zanimiva stvar pa se je zgodila na nedeljski večerni tržnici, ko so predvajali državno himno. Vse se je ustavilo – obiskovalci tržnice, prodajalci ter celo ulični kuharji so odložili ponve in prijemalke. Ko se je himna končala, se je kraval nadaljeval. S tem so pokazali spoštovanje do tajskega kralja.

3. Chiang Rai

Z lokalnim avtobusom sva se po nekaj dneh odpeljala proti Chiang Raiu. Mesto je najbolj znano po Belem templju, odpravila pa sva se tudi na večerno tržnico, kjer sva degustirala toliko stvari, kot sva jih zmogla tisti trenutek spraviti v svoj želodec. Mestece nama je predvsem služilo kot izhodišče za enodnevni izlet na tromejo in za nekajdnevni izlet z motorjem v bolj hribovit del Tajske.

4. Zlati trikotnik

Z motorjem, ki sva ga najela v Chiang Raiu sva odbrzela na tromejo Tajske, Laosa in Mjanmara. Tromeja leži na področju Zlatega trikotnika, tu pa naj bi nekoč neomejeno gojili opij.

5. Mae Salong

Vso večjo prtljago sva pustila v Chiang Raiu, midva pa sva se za nekaj dni z motorjem odpravila v bolj hriboviti del Tajske. Pristala sva v gorski vasici Mae Salong, ki leži na nadmorski višini 1800 metrov.

6. Chiang Khong

Najina zadnja postojanka na Tajskem je bil obmejni Chiang Khong, od koder sva se po pestri noči s popotniki, ki sva jih spoznala v hostlu, s spalnim avtobusom “premetavajoče se” odpeljala v Laos, novim dogodivščinam naproti.

Laos

1. Luang Prabang

Dokaj naspana sva po 12-urni nočni vožnji iz Tajske prispela v prijazno mestece, imenovano Luang Prabang. V tem prijetnem manjšem kraju sva jedla popularne laoške sendviče, opazovala dih jemajoče sončne zahode ob reki Mekong, se naplavala pod slapom Kuang Si, ki se nahaja zelo blizu in bila priča jutranjemu darovanju menihom.

2. Vang Vieng

Vang Vieng je sicer znan kot žurerski kraj, midva pa sva ga doživela kot prelepo kraško pokrajino z najlepšim razgledom iz najine terase. Tako nama je bil všeč, da sva podaljšala bivanje in si privoščila “dopust na dopustu”.  Kopala sva se v modrih lagunah, kolesarila po zelo razritih makadamskih poteh, lezla na okoliške hribe ter jedla okusno azijsko hrano ob gledanju serije Friends, ki jo predvajajo v skoraj vsakem lokalu.

3. Vientiane

Vientiane je glavno mesto Laosa, ki leži tik ob meji s Tajsko. Izkoristila sva ga bolj za vmesno postojanko, saj sva tu kupila vozovnico za nočni avtobus do Hanoja v Vietnamu, s katerim vožnja je trajala kar 24 ur.

Čez mejo…

Prečkanje meje iz Laosa v Vietnam je bilo zame zelo zabavno doživetje. Ob 2. uri zjutraj smo prišli do laoško-vietnamske meje. Počakati smo morali do 7. ure, da so začeli obratovati. Do takrat nas voznik ni spustil ven iz avtobusa. Potem pa se je začelo. Vsi smo morali ven iz avtobusa in v pisarno po izstopni žig. Kakšna vrsta neki, eden čez drugega smo se rinili. Hecno se mi je zdelo tudi to, kako so domačini “švercali” cele škatle “nevemčesa”, in sicer tako da so jih s svetlobno hitrostjo na skrivaj dali tja, kjer naj bi bila že pregledana prtljaga. Kot ovce smo se sprehodili po nikogaršnji zemlji, da smo vstopili v Vietnam. Za ostale ne vem, a midva sva morala plačati 1 dolar, da sva v potni list dobili žig. Ko je avtobus odpeljal pa se je takoj občutilo, da smo iz mirnega Laosa prišli v divji Vietnam, saj je voznik iz umirjene vožnje preklopil na Hitri in drzni, hupa pa je bila glavno pravilo. Isti voznik, druga pesem, vsaka verzija pa po svoje zanimiva. 

Vietnam

1. Hanoi

Hanoi je glavno mesto Vietnama z zelo simpatičnim starim delom, kjer sva tudi bivala. Sprehajala sva se po mestu, si privoščila ulično hrano, se načudila pečenim psom, ki so v Vietnamu menda prava specialiteta ter se odpravila na enodnevni izlet v Halong Bay.

2. Ninh Binh

Ninh Binh je miren kraj v tipični azijski kraški pokrajini. Okolico sva raziskovala s kolesom, s čolnom pa sva se vozila skozi jame Trang An-a, ki spadajo pod Unescovo zaščito. Kot zanimivost lahko napišem, da so prav tukaj snemali drugi film o King Kongu.

Z nočnim vlakom sva se odpeljala proti mestecu Hue, kjer sva zaradi slabega vremena le prenočila, naslednja destinacija pa je bil kraj Mui Ne.

4. Mui Ne

V Mui Ne sva prispela sredi noči in zato nisva mogla takoj najti prenočišča. Vendar vsaka stvar je za nekaj dobra, saj sva na plaži opazovala filmsko lep sončni vzhod ter ribiče, ki se odpravljajo na odprto morje. Kraj sem si zapomnila po sipinah ter napisih v cirilici, saj je to znano rusko letovišče.

6. Otok Phu Quoc

Iz kraja Mui Ne naju je pot popeljala v milijonsko mesto Ho Chi Minh, največje in zelo živahno vietnamsko mesto, od koder sva letela na tropski otok Phu Quoc. Tam sva uživala na rajskih plažah ter si ogledala zapor iz vietnamske vojne.

7. Okolica Ho Chi Minh-a

Zadnja dva dni v Vietnamu sva si ogledala Cu Chi tunele, ki so jih uporabljali med vietnamsko vojno ter se odpravila na enodnevni izlet na Mekong delto.

Do danes se je ohranilo več kot 120 km podzemnih tunelov, ki so jih uporabljali med zloglasno vietnamsko vojno. V tunelih so ljudje preživeli večino časa, ven pa so se odpravili le ponoči, da so si priskrbeli zaloge ali se spopadli v boju. Tuneli so služili kot oskrbovalne poti, bolnišnice, bivalni prostori ter skladišča orožja. Sistem je bil za tiste razmere res dodelan, vendar je bilo življenje pod zemljo vse prej kot enostavno. Veliko ljudi je umrlo zaradi malarije in bojnih ran, primanjkovalo je vode, hrane ter zraka, poleg tega pa so se v podzemlju znašli tudi strupeni plazilci in glodalci. Zanimiva stvar, ki sem si jo zapomnila, je bil sistem kuhanja, ki so se ga posluževali pod zemljo. Iz prostora, kjer so kuhali je bil speljan rov, ki se je močno ožal, bolj kot se je bližal površju. Cilj je bil, da je ven prišla čim manjša količina dima, z namenom da ne izdajo svoje lokacije. Poleg tega so kuhali v zelo zgodnjih jutranjih urah, da so jutranje meglice zakrile morebiten dim.

Spodaj pa še nekaj utrinkov iz Mekong delte. Na izletu smo spoznali način življenja, ki ga imajo Vietnamci na tem predelu. Za ta predel Mekonga so značilne plavajoče tržnice, kjer na večini lahko kupiš sveže tropsko sadje, nekaj redkih prodajalcev na ladjicah pa prodaja še ostale življenjske potrebščine. Življenje na reki pa za marsikoga ni enostavno. Ljudje, ki živijo na čolnih, se iz dneva v dan borijo z revščino, marsikdo si ne more privoščiti niti vseh dnevnih obrokov. Tudi otroci na žalost pogosto sploh ne obiskujejo šol, saj jim starši ne morejo omogočiti vseh potrebnih pripomočkov.

Potovanja ti za moje pojme ogromno dajo – užitek, spomine za vse življenje, širino, pogosto pa ti sploh države tretjega sveta odprejo tudi oči, da končno ugotoviš, da smo pravzaprav srečneži, da živimo tako kot živimo ter da ljudem marsikje ni z rožicami postlano.

Ko sva se vrnila domov, so me domači in znanci najpogosteje vprašali: “Kje ti je bilo pa najbolj všeč? Katera od teh držav ti je bila najboljša?” Po navadi odgovorim, da težko rečem, ker je res povsod lepo. Sicer pa, da je Tajska super, ker je tako enostavna za potovanje, od vsega pa se mi je v spomin najbolj vtisnila vikend tržnica in sproščeno vzdušje v Chiang Mai-u, pa tudi izlet v hriboviti del ni bil od muh. Laos je izredno miren, ljudje so “na izi” in prijazni, najbolje pa sem se počutila v Vang Viengu, kjer sva v res počasnem tempu raziskovala kotičke kraškega sveta, dobro jedla in “čilirala” na najini terasi s pogledom na riževo polje in kraško pokrajino. Vietnam pa je pravo nasprotje Laosa. Če se v Laosu počutiš, kot da lebdiš na oblačku in poslušaš glasbo, ki ti jo po navadi predvajajo, ko greš na masažo, potem imaš v Vietnamu občutek, kot da so metalci na steroidih. Ko prečkaš cesto si hvaležen, da imaš XL turistično zavarovanje, vedno se najde kakšen domačin, ki te ozmerja, preden se sploh zaveš, kaj hoče od tebe, prav tukaj pa sva doživela toliko bizarnosti (za evropske razmere), kot še nikjer do zdaj. Ampak… Meni se je to vse skupaj (vsaj večinoma) zdelo precej imenitno in ob vsem sem se zelo zabavala. Država pa je čudovita – od severa do juga in zato se za Vietnam res težko odločim, kateri kraj je name naredil največji vtis.