Jordanija — dežela na Bližnjem vzhodu, ki se ponaša z Mrtvim morjem — najnižjo točko na Zemlji, s stvaritvijo Petra, ki spada pod slavnih 7 čudes sveta, puščavo Wadi Rum, zelo prijaznimi ljudmi in res izjemno okusno kulinariko.

Vabim te, da si prebereš našo zelo kratko, a zanimivo jordansko zgodbo!

POTOPIS

“Hudo! Jordanija ima februarja itak pomladno vreme!” sem si prigovarjala, ko sem sedela za računalnikom in navdušeno kupovala letalske karte. Da temu ni nujno tako, sem se na tem potovanju prepričala na lastni koži. Na lastni koži pa nisem doživela le konkretne jordanske zime, ampak se prepričala tudi, da je to res čudovita dežela, kjer so doma prijazni ljudje, zanimiva zgodovina in dobra hrana.

Prvi dan smo s sposojenim avtomobilom v poznih večernih urah prispeli v mesto Madaba, ki je od letališča oddaljeno le dobrih 20 minut.

Po točno 3 minutah prve vožnje po Jordaniji nas je že ustavila policija. Ko je policist zagledal, da smo turisti, je pokazal vse svoje bele zobe in rekel: “Ohoooooo, welcome to Jordan!” Ni kaj, res zelo prijetna dobrodošlica! Tudi nekaj dni kasneje se je zgodba ponovila na drugem mestu, ko nas je spet ustavil prijeten policaj in prijazno pozdravil: “Welcome to my country!”

Pravi metuljčki v trebuhu in navdušenje nad tem, da spet raziskujem tujo deželo, pa so se čisto zares pojavili, ko smo se prvi dan utrujeni ulegli v posteljo in poslušali za naša ušesa tuj klic k molitvi, ki se je vil iz minaretov po mestu.

Drugi dan nas je pot ponesla na sveto goro Mount Nebo in ob Mrtvem morju do Wadi Muse.

Mount Nebo je prostor, ki je močno povezan z Biblijo, saj naj bi prav na tej točki Mojzes uzrl obljubljeno deželo. Če odštejem to, da je pihalo kot pri norcih, je razgled res fantastičen! Ne bom rekla, da bogat, ampak definitvno pa izjemno prostran!

Sledila je vožnja proti Mrtvemu morju, predelu z najnižjo točko na svetu ter tako visoko slanostjo, da že samo ime pove, da v njem ni prav veliko življenja.

V veselem pričakovanju, da bom lebdela na vodi (v Mrtvem morju zaradi visoke slanosti praktično ne moreš potoniti), sem zjutraj že skoraj namesto spodnjih hlač oblekla kopalke. No, tudi če bi jih, nam ne bi preveč koristile, saj je ob obali tako močno pihalo, da smo imeli v očeh več peska, kot sem načrtovala da bo na nas soli.

Nič ne de … Pa drugič, bo vsaj en razlog več, da gremo še kdaj v te konce. Razgledov ob cesti, ki se vije ob Mrtvem morju, pa nam tudi veter ni mogel pokvariti, saj je pogled na morje, kjer se stikata svetlo modra in peščeno rjava barva res čudovit!

Po približno 4 urah vožnje smo prispeli v Wadi Muso, ki je najbližje izhodišče za obisk znamenite Petre.

Neizolirane hiše in enoslojna okna, ki pozimi rišejo ledene rože so stvari, ki se jih verjetno spominjajo naše babice … V Jordaniji pa je zaradi sicer milega podnebja takšna vrsta gradnje najbolj aktualna. Nekaj dni v letu pa se lahko zgodi, da tudi v Jordaniji pritisne konkreten mraz in ravno to se je zgodilo ob našem bivanju v Wadi Musi.

Potovanja so doživetja in točno tako smo si to naredili mi, ko smo se še isti večer v postelji konkretno oblečeni, s prižgano klimo na 30 stopinj in pokriti vsak z 2 dekama stiskali v majhni sobici na obrobju Wadi Muse.

Tretji dan je bil prvotno namenjen obisku Wadi Ruma, ampak smo zaradi močnega vetra v puščavi izlet odpovedali in zato ta dan raje namenili obisku Petre, veličastnega zgodovinskega mesta, ki se ponaša s tem, da del nje spada pod 7 čudes sveta in da je pod UNESCOVO zaščito. V Petri so snemali tudi enega izmed delov o Indiani Jones!

Petra je pravi biser Jordanije in tudi njena največja prepoznavnost! Slabše in vetrovno vreme nam je pri obisku Petre konkretno koristilo, saj ni bilo pretirane gneče, ki je značilna za tako prepoznavne znamenitosti na potovanjih!

Petra je res nora! Fotke spodaj povejo več kot tisoč besed.

Pa gremo dalje … Z Martinom sva se odločila, da nazaj na sever krenemo po King’s Highway, najbolj znameniti in slikoviti jordanski cesti: “Sej kaj, tist milimetr snega, kva pa je to za ns. Sj gotov ne kaže prou vreme.”

No, na koncu se je izkazalo, da na določenih delih te ceste veljajo prave izredne razmere! Ko smo se začeli malo vzpenjati na višjo nadmorsko višino, je bilo iz metra v meter huje. Letne gume (z nami vred) in “nenavajenost” udeležencev na sneg so povzročili po domače povedano “štalo”. Avtomobili po sredini ceste, ki niso šli ne naprej in ne nazaj ter vojska v buldožerjih, s katerimi so plužili, so bili znak, da je skrajni čas, da se obrnemo in jo uberemo po drugi cesti.

Kljub temu, da smo Slovenci (sploh iz krajev, kjer sva živela z Martinom) navajeni konkretnega snega in pravih zimskih razmer, je bila to vseeno svojevrstna izkušnja, saj se ne voziš ravno vsak dan po Jordaniji, in to v snegu z letnimi gumami. 🙂

Kljub temu, da nam vreme ni ravno služilo smo se imeli res lepo in po mojih standardih v tako malo časa vseeno videli, doživeli in okusili veliko.

Smo pa slabše vreme nadoknadili z okusno hrano, kjer se res nismo “šparali”! 🙂